S penino na zdravje novemu letu

In prav kmalu bo tukaj ta dan, ko se bo staro prevesilo v novo. Ko bodo zapokali zamaški penine, zabrbotali mehurčki v kozarcih in poleteli poljubčki z iskrenimi voščili našim najbližjim najdražjim ali tudi našim najbližjim neznancem … Steklenica penečega vina je v teh trenutkih nepogrešljiva.

Foto: Depositphotos

Da danes proslavljamo novo leto gre zahvaliti Juliju Cezarju. Medtem, ko so poganska ljudstva prej praznovala spomladansko enakonočje, je Cezar uvedel julijanski koledar, s katerim se je začetek leta postavil na Januar. Torej na mesec, poimenovan po bogu Janusu, ki je imel dva obraza – bogu začetka in konca, ki vidi v preteklost in prihodnost.

Peneče vino ima prav tako bogato zgodovino, ki sega nazaj v 16. stoletje. In že od samega začetka ga spremlja pridih prestiža. Sprva so ga kot redkost in posebnost nase vezale kraljeve družine, sledilo jim je plemstvo in nato rastoči trgovski razred; lahko govorimo celo o aspiracijskem pitju. Francoska revolucija je verske rituale preoblikovala v sekularne (npr. krst ladje brez duhovnika, le s "sveto vodo" šampanjca) in posledično je v 18. stoletju potrošnja penečih vin porasla. Proizvajalci so začeli šampanjce oglaševati kot pijačo, ki se jo pije ob praznovanju posebnih priložnosti z družino. Z industrijsko revolucijo in novim srednjim razredom je prodaja penečih vin poskočila s 6 milijonov v letu 1850 na 28 milijonov steklenic do leta 1900.

Tako je danes skoraj nepredstavljivo, da ob koncu leta nimamo "na hladnem" pripravljene vsaj ene steklenice penečega vina. Naj bo to Srebrna radgonska penina, mladostna, sveža in sadna; ali Zlata radgonska penina, fina, krepka in resnejša; za vsak okus in željo se najde prava, ki bo s pokom obeležila poseben trenutek v naši osebni kronologiji in nas pospremila v težko pričakovano prihodnost.

Penina tako več ni samo pijača za posebne priložnosti, ampak postaja simbol posebnega stanja duha, ki si ga vsi delimo.

Besedilo: Andreja Novak