Intervju - Dr. Noah Charney in ukradene umetnine
Kako nekdo postane strokovnjak za umetniške zločine? V primeru dr. Noaha Charneyja je bilo to po naključju. Američan, ki že vrsto let živi v Sloveniji, se je ob pisanju svojega romana, svetovne uspešnice Tat umetnin (2007), poglobil v kraje umetnin, pri tem pa ga je tako posrkalo v tematiko, da danes velja za enega večjih strokovnjakov.
Virtualna razstava
V New Havnu v Connecticutu rojeni pisatelj, predavatelj in umetnostni zgodovinar, ki je doktoriral na temo arhitekture Jožeta Plečnika, je tudi ustanovitelj Združenja za raziskave zločinov proti umetnosti (ARCA). Dr. Noah Charney je bil zato logična izbira, ko so pri Samsungu iskali nekoga, ki bi jim pomagal pripraviti ekskluzivno virtualno razstavo nekaterih najbolj ikoničnih pogrešanih umetniških del na svetu. Zbirka vključuje dela, ki jih ni mogoče fizično videti, saj so bila izgubljena ali ukradena. Samsung želi številnim ljubiteljem umetnosti po svetu omogočiti, da virtualno uživajo ob ogledu pogrešanih del, in pomagati, da se pogrešane mojstrovine najdejo.
samsung.siZanimiva in lepa je ta povezava med Samsungom Frame, televizijo, ki deluje kot slika, ko je ugasnjena, in razstavo, ki osvetljuje problematiko pogrešanih umetnin. Kako ste postali del tega projekta?
Pogrešane mojstrovine je digitalna zbirka nekaj najbolj ikoničnih in fascinantnih izgubljenih umetnin, prvič zbranih skupaj kot razstava, da lahko v njih uživa kdor koli, kjer koli, ob tem pa pripomore pri iskanju teh del. Pri razstavi sem sodeloval kot kurator izbora izgubljenih slik, pomagam pa tudi pripovedovati njihove zgodbe, da bi se ljudje zavedali krhkosti umetnosti in vrednosti tega, kar imamo. Prav tako vabimo vse, da sodelujejo s kakršnimi koli namigi, teorijami ali ključi, ki bi jih lahko našli zakopane v spletnih člankih, blogih ali celo Redditovih klepetalnicah z uporabo ključnika #MissingMasterpieces – morda pa bo kdo imel kakšno informacijo, ki bi lahko privedla do odkritja ene od teh izgubljenih umetnin.
Vseh 12 umetniških del v zbirki je na ogled prek spletne strani Missing Masterpieces, pojavile pa se bodo tudi v ultravisoki ločljivosti na Samsungovem TV-ju Frame, tako da jih lahko občudujete tudi od doma. Na voljo bodo brezplačno prek Art Store, kjer so ustvarili čudovite letake. Framu ne pride blizu nobena druga televizija, saj posebna konzola sprejemnik približa steni bolj kot kadar koli poprej, ko pa je ugasnjen, deluje kot galerijski okvir, ki lahko prikazuje najbolj znamenita umetniška dela sveta.
Ste strokovnjak za umetniške zločine, kar zveni zelo filmsko. Kako nekdo pristane v tem zelo specifičnem področju?
Dolga zgodba. Vse se je začelo, ko sem podiplomsko študiral umetnostno zgodovino. Želel sem si napisati roman, ki bi se prodajal kot Da Vincijeva šifra, a bi, za razliko od Da Vincijeve šifre, temeljil na poglobljeni raziskavi in ne bi zavajal. Tako sem napisal roman Tat umetnin (The Art Thief), ki je postal velika prodajna uspešnica tudi v Sloveniji. Ko sem raziskoval za knjigo, sem spoznal, da je bilo zelo malo objavljenega na temo umetniških zločinov z akademskega vidika, zato sem se temu posvetil. Leta 2007 je New York Times objavil članek, v katerem so bolj ali manj zapisali, da sem v bistvu ustanovil področje preučevanja umetniških zločinov.
Nekako si vedno predstavljamo krajo umetnin, kot je prikazana v hollywoodskih blockbusterjih ali pa Casi de Papel. So te kraje tudi dejansko tako razburljive?
Kraje same so pogosto precej telegenične kot denimo kraja Cezanna, vključenega tudi v našo razstavo, ki je spominjala na Misijo: Nemogoče. Zločinci sami pa so precej manj zanimivi kot filmski liki. Skoraj nikdar nimajo nobenega zanimanja ali znanja o umetnosti. A metode kraj in način, kako zaobidejo stroge varnostne ukrepe, pa pogosto spominjajo na Hollywood.
Kaj je glavni razlog, da se ljudje lotijo kraje umetniških del, ki so tako dobro znana, da jih je praktično nemogoče prodati? Kje te umetnine običajno pristanejo?
Odgovor je precej daljši in bolj zapleten, kot si predstavljate. Ukradene umetnine so kompleksen in ogromen problem ter eden najbolj dobičkonosnih zločinskih poslov. Vsako leto ukradejo več 10.000 umetniških del. Večina kraj umetnin in starin je povezana z organiziranim kriminalom, kar pomeni, da financirajo ostale kriminalne dejavnosti, kot sta trgovina z mamili in orožjem. Tako da tu ne gre zgolj samo za krajo umetnin. Koncept zbirateljev ukradenih umetnin, tiste vrste, ki si jih predstavljamo iz filmov in romanov, v realnem svetu skoraj ne obstaja. Morda jih je nekaj deset vsako leto – zanemarljiva številka. A kriminalci gledajo iste filme kot mi in si mislijo, da lahko najdejo take zbiratelje. Zato kradejo na podlagi domneve, da lahko najdejo kupce, pa jih ne. Manj znana dela in starine se lahko včasih prodajo ljudem, ki bi verjetno o tem morali vedeti več, a jih vseeno kupijo. Znana, znamenita dela pa zelo redko najdejo kupca. Pogosto bodo kriminalne združbe raje izkoristile ukradene umetnine za blagovno menjavo ali pa za jamstvo pri ostalih kriminalnih združbah v zameno za mamila in orožje.
Katera kraja pa je vas osebno najbolj fascinirala? Kateri je bil najbolj nori podvig?
Umetniške zločine preučujem že več kot desetletje in se običajno posvečam par sto primerom, o katerih poučujem in o njih objavljam, ker gre za zgodovinske primere ali pa svojevrsten fenomen. Dosti preveč kraj je, da bi sledil vsem. A bom izpostavil enega od primerov iz Pogrešanih mojstrovin. Van Goghov Portret dr. Gacheta je kupil neki poslovnež, ki je dejal, da mu je slika tako všeč, da bi bil rad pokopan z njo. Kasneje je trdil, da je šlo zgolj za prispodobo, a slike od njegove smrti dalje ni bilo več na spregled …
Oudryjeva Bela raca, Cezannov Pogled na Auvers-sur-Oise, Van Goghov Portret dr. Gacheta … To je nekaj najbolj znanih ukradenih umetnin. Kaj je glavni motiv za krajo točno teh slik? Predstavljam si, da ne gre ravno za estetske vzgibe. Ali pač?
Vsako leto je ukradenih več 10.000 umetniških del, kar nekaj kraj pa niti ne prijavijo. Samo v Italiji ocenjujejo, da izgine med 10.000 in 20.000 del. Na Madžarskem vsako leto prijavijo okoli 1.000 kraj umetnin, kar je neko evropsko povprečje. Policija je žal zelo slaba v lovu na tatove umetnin, še slabša pa pri najdbah izgubljenih umetnin in kazenskem pregonu tatov. Po izsledkih raziskave, ki smo jo objavili v reviji umetniških zločinov (ARCA), se izgubljene umetnine najdejo, zločinci pa so uspešno obsojeni v zgolj 1,5 odstotka primerov. Daleč najboljši na tem področju so italijanski karabinjerji, ki jim uspe najti med 10 in 30 odstotkov ukradenih umetnin. Prav tako izvrstna je enota Scotland Yarda za umetnine in starine. Na splošno pa gre za zločine, ki najpogosteje niso kaznovani. A od ukradenih umetnin je tako težko zaslužiti, da bi si zločinci, če bi to vedeli, verjetno izbrali katero drugo tarčo.
Ali pomanjkljivo varovanje v določenih muzejih oziroma galerijah tudi igra vlogo pri tem, da postanejo tarča?
Obstajajo trije tipi obrambe – arhitekturna, tehnološka in človeška. Kako se vsaka od teh uporablja, je ključnega pomena. Vlaganje v visoko tehnologijo ni nujno rešitev. Osnova je, da mora biti čim večja razdalja med lokacijo umetnine ter vhodi in izhodi. Idealen vhod v stavbo naj bi spominjal na letališkega – detektor kovin, rentgen za prtljago … To je v najbolj varovanih muzejih sveta standard. Preprečuje »ekspresne« kraje, nagel vstop in izstop, alarmi se sprožijo, a ropar pobegne, preden se lahko policija odzove. Prav tako je ključno, da izuriš varnostnike, kako ravnati v primeru incidenta. Večina jih ni usposobljenih za to. Tehnologija ni popolna in le majhen delež muzejev in zasebnih domovanj ima vzpostavljene najboljše sisteme varovanja. Tem se da včasih ogniti na zelo presenetljive filmske načine. Vzemimo denimo enega od primerov iz Pogrešanih mojstrovin, Cezanna. Tatovi so čakali do silvestrskega ognjemeta, da so razbili steklo, nato pa spustili vrvno lestev v muzej in sprožili dimne bombe, da bi zameglili pogled varnostnim kameram. Kot v filmu. Varnostne sisteme so ugnali povsem logično.
Za umetnika z največ ukradenimi deli velja Picasso s 1.147 slikami. Kaj ga po vaše dela tako mikavnega?
Picasso je bil izjemno produktiven, zato imamo ogromno njegovih del, s tem pa tudi ogromno potencialnih tarč. Prav tako je znano njegovo ime, njegov slog pa je izjemno prepoznaven – ni ti treba biti strokovnjak, da veš, da je Picasso dragocen.
Če bi lahko ukradli katero koli umetniško delo iz katerega koli razloga, katero bi bilo in zakaj?
Rad obiskujem umetniška dela »in situ«, najraje v cerkvah, tako da bi ta pustil, kjer so. Moja najljubša slika je Bronzinova Alegorija ljubezni in poželenja v londonski Narodni galeriji, a menda obstaja zelo dobra kopija, prav tako najverjetneje Bronzinova, v Budimpešti. Tako da bi bil – če izgine – verjetno med glavnimi osumljenci.