Intervju: Vida Igličar - zagnana iskalka smisla in notranjega miru

Pred kratkim je Vida Igličar izdala že svojo tretjo knjigo z naslovom Vse je v redu.

Pred kratkim si izdala že svojo tretjo knjigo z naslovom Vse je v redu. Komu vse je namenjena ta knjiga?
Knjiga je v prvi vrsti namenjena vsem, ki se srečujejo s tesnobo, strahovi, nemirom, saj opisuje moje potovanje od spoznavanja tesnobe. Obenem v knjigi pišem o drugih stiskah, o soočanju z izgubo, o žalovanju, izgorelosti, nezdravim odnosom do telesa in ob pisanju sem imela v mislih vse, ki so se kdaj znašli v duševni stiski in so se v tem počutili same. Upam, da skozi deljenje svoje ranljivosti pokažem, da temu ni tako. Četudi v knjigi veliko pišem o preizkušnjah, pa je vseeno to knjiga, za katero si nadejam upanja, da usmerja k upanju, k smislu, k hvaležnosti za vse lepo in dobro okoli nas in tega se mi zdi, da ni nikoli preveč, zato verjamem, da lahko knjiga obogati čas prav vsakomur.

Foto: Taja Harris

V knjigi si se povsem razgalila in zapisala tudi stvari, ki jih do sedaj niso vedeli niti tvoji najbližji. Se ti je bilo težko tako odpreti? 
Ni mi bilo tako težko o tem pisati, kot je bila težka odločitev, če sem res pripravljena vse to deliti. Knjiga je nastajala skoraj tri leta in proti koncu sem imela pomisleke, če je potrebno vse to deliti, če sem dovolj močna za to. Pa sem se odločila, da ja. Izbrala sem pogum in upanje, možnost, da s svojo zgodbo komu pomagam, da razdrem kakšen tabu glede duševnega zdravja in širim sporočilo, da v stiski nismo sami.

Kako so na zapisano odreagirali najbližji?
Vesela in hvaležna sem, da zelo podporno. Vedela sem, da obstaja možnost neodobravanja, a sem vedno znova naletela na sprejemanje, kar je bilo zame tudi terapevtsko. V knjigi med drugim pišem o soočanju z nenadno izgubo dveh bližnjih oseb. Zgodbo sem dala pred izidom v branje njunima družinama in sem hvaležna, da so mi dovolili, da vključim tudi te zapise.

Foto: Taja Harris

Kakšni so prvi odzivi po izdaji knjige? 
Čudoviti! Prejela sem že ogromno odzivov, sporočil in prav vsakega sem vesela. Bralci mi pišejo, da se najdejo v moji zgodbi, da so doživeli kaj podobnega, da jim je moja knjiga dala upanje, jih je pomirila, jim posvetila malo luči na koncu njihovega tunela. To je ena lepših potrditev, ki jih lahko dobim skozi svoje delo.

Poleg knjige si izdala tudi podcast z enakim imenom. Kaj lahko pričakujemo od njega? 
V podkastu Vse je v redu želim združevati tematiki duševnega zdravja in ustvarjalnosti. Želim deliti tako svojo zgodbo in izzive kot rešitve, ki mi pri tem pomagajo in govoriti o iskanju navdiha, o ustvarjalnosti in tudi kako lahko skozi njo krepimo duševno zdravje. To so zaenkrat želje, ki jih že uresničujem. Vizija sega dlje, a se zaenkrat prepuščam, da s časom vidim, kam me projekt popelje.

Foto: Taja Harris

Pri 26. letih si izgorela, kar je bila posledica tega, da si svojo uspešnost in občutek potrditve iskala pri delu. Kaj so bili prvi znaki, ki so ti dali vedeti, da nekaj ni v redu?
Začela sem opažati, da sem nemirna, razdražljiva, vedno znova sem imela vnete sinuse, pogoste glavobole. Ko sem pomislila, da bi bilo morda krivo prekomerno delo, sem ga omejila, a z nastalo praznino v urniku sploh nisem več vedela, kaj naj. Nisem vedela, kaj naj počnem. Kdo sem, ko ne delam. To so bili prvi znaki, ki sem jih opazila le kakšen teden dni pred “usodnim” zlomom, ko me je telo ustavilo in pokazalo, da bo potrebna sprememba. Ko sem se ozirala nazaj, sem spoznala, da so bili simptomi prisotni že kar nekaj časa, a sem jih vedno znova reševala kratkoročno, vse v cilju, da se čim prej sestavim, da lahko s polno paro delam naprej.

Se je bilo z diagnozo izgorelosti težko spopasti?
Včasih že kar pozabim, a vsekakor ni bilo enostavno. Kar nekaj časa se z diagnozo nisem sprijaznila, saj se mi je zdelo, da to ni mogoče, sploh pa ne pri tako mladih letih. A telo mi ni dalo izbire in me je sprva prisililo k počitku. Ko sem dobila nazaj energijo, da sem začela hoditi na sprehode, sem začela spoznavati, kaj pomeni to, kar so mi govorili z vseh strani, da se zdravljenje ne bo odvilo čez noč.

Foto: Taja Harris

Kako si si pomagala? Kako je potekalo okrevanje?
Najprej sem več tednov večinoma le ležala. Vseskozi sem obiskovala psihoterapijo. S časom sem imela energijo za sprehode. Veliko sem poslušala podkaste, začela sem se nekako ponovno učiti, kako živeti. Sproti sem opazovala, katere aktivnosti mi dajejo energijo in v tiste vlagala čas. S časom sem sprejela, da ni več cilj življenje, kakršno je bilo pred bolniško, ampak nekaj drugega, nekaj, kar se je s časom izkazalo za precej bolj polno, razgibano in zadovoljno življenje. Po nekaj mesecih sem se potem vrnila v službo, sprva za polovični delavni čas.

Pomagala si si tudi s projektom 100 dni za boljšo mene, pri katerem si 100 dni zapored delila en kratek zapis in pri tem odgovorila na tri vprašanja. Ta projekt se je kasneje razširil na tvojo drugo knjigo, ki je prav tako izšla pri Mladinski knjigi. Katera knjiga je tvoja najljubša od sedaj izdanih?
Ljube so mi vse tri, prva Naj ti povem svojo zgodbo, ki je spominski album za stare starše, ki je izšle pri založbi Grafenauer. Druga, 100 dni za boljšo mene mi je pri srcu, ker mi je odprla vrata v svet ozaveščanja o pomembnosti skrbi za duševno zdravje. A najljubša mi je vsekakor tretja, Vse je v redu, saj sem vanjo prelila največ sebe.

Kako vsakodnevno skrbiš zase, kako si si spremenila življenje, ko se ti je postavilo na glavo?Prav tekom izziva 100 dni za boljšo mene sem odkrila veliko “receptov”, ki jim še danes sledim. Takrat sem si postavila jasno mejo med delom in preostalim časom. Za vikende ne delam in čas za računalnikom si zavestno omejim. Veliko se gibam, čim več v naravi, kuham in uživam zdravo hrano, skrbim za zadostno in kvalitetno spanje, meditiram, pišem (dnevnik) in skrbim za močno mrežo bližnjih odnosov - s partnerjem, družino in prijatelji.  

V knjigi Vse je v redu govoriš tudi o dveh izgubah bližnjih, ki sta močno zaznamovali tvoje življenje. Kako si se spopadala s tako hudo stvarjo pri tako mladih letih?
Soočanje z minljivostjo je bilo izredno težko, še posebej pri tako mladih letih. Spomnim se, da sem po drugi izgubi včasih preverjala bližnje, če še dihajo. Zdelo se je, da je bila smrt ves čas za vogalom. Po prvi izgubi sem se zdravila z antidepresivi. Po drugi izgubi sem začasno dala na pavzo študij grafičnega oblikovanja in ilustracije v Angliji in se vrnila nazaj ravno za čas zaključne razstave. Takrat sem potem začudeno prejela nagrado za izjemne dosežke na področju oblikovanja in ilustracije. S to nagrado sem prejela potrditev, da nekaj skozi ustvarjanje delam prav, da morda lahko skozi svojo zgodbo nekoga navdahnim. A takrat sem nevede skozi delo začela utopično polniti praznino, ki je dolgo ni nič zares zapolnilo.

Foto: Taja Harris

O duševnem zdravju se na srečo vedno več govori in vedno bolj se razbija tabuje okoli te teme. Imaš vseeno še vedno kdaj občutek, da je nekaterim to popolnoma neznano področje in da ne razumejo?
Sem že naletela na ljudi, ki so me vprašali, kaj sploh pomeni skrb za duševno zdravje, kar mi je dalo vedeti, da se s tem še niso srečali ali na tem delali. Iskreno, sem vesela zanje, da so jim bile prihranjene stiske. Vseeno verjamem, da je stisk veliko, če je ne doživimo sami, pa jo morda doživlja kdo od naših bližnjih. Zato se mi zdi vredno o tem govoriti, podirati tabuje, začenjati pogovore o tem in izobraževati, kaj pomeni skrb za duševno zdravje.

Tvoj cilj je, da se o duševnem zdravju govori in da tudi ti lahko nekomu pomagaš skozi svojo zgodbo. Si poleg svojih dveh knjig v zadnjih letih tudi delala na kakšnih zanimivih projektih, pri katerih je bilo v ospredju duševno zdravje?
V lanskem letu me je Mestna občina Ljubljana povabila h krasnemu sodelovanju. Skupaj smo ustvarili projekt, ki je ozaveščal o duševnem zdravju. Skupaj s tekstopistko Niko Arsovski sva zasnovali serijo plakatov s sloganom “Tudi junaki in junakinje včasih poiščejo pomoč.” Na plakatih je bila ilustracija moškega in ženske, ki sta na sebi imela plašč, ki spominja na superjunake, stala pa sta na dlani, ki jima ja nudila oporo. Želeli smo ljudi opomniti, da včasih v drugih vidimo junake, heroje, a da se prav vsak včasih znajde v stiski in da je prav, da poišče pomoč. Kot del projekta so v sodelovanju s podkastom Lovim ravnotežje nastale tri epizode, v katerih so bili gostje David Zupančič, Sara Isaković, Nika Erčulj ter strokovnjaki s področja duševnega zdravja.

Kaj se ti zdi, da je neka osnovna skrb zase, h kateri bi morali strmeti vsi, da bi se počutili dobro (tako duševno kot fizično)?
Rada povem, da v osnovno higieno skrbi za duševno zdravje umeščam spanje, gibanje, zdravo in raznoliko prehrano ter globoko in umirjeno dihanje. Obenem je pomembno skrbeti za dobre odnose, tako do sebe kot do svojih bližnjih in širše skupnosti.

Kaj bi svetovala tistim, ki so se znašli v primežu izgoreloti, tesnobe ali depresije?
Najprej bi jim dala vedeti, da v stiski niso sami. Da bo minilo. Mine izgorelost, mine panični napad in mine depresija. Bi jih pa povabila k aktivnemu iskanju tistega, kar jim vzbudi upanje, k vsemu, ob čemer se počutijo dobro ali vsaj malce bolje, k hvaležnosti za vse, kar imajo ter k sočutju do sebe, še posebej v času preizkušenj.

Več na vidaiglicar.com!