Intervju: Hana Karim - ustvarjalka keramike
Hana Karim je na slovenski sceni keramike prisotna že več kot sedem let. Keramika pa jo spremlja že precej dlje ...
Ko je Hana Karim imela le deset let, si je njena mama Silva omislila peč za keramiko kar pri njih doma in kmalu se ji je pridružila v njenem ateljeju. Kasneje, ko se je ulovila v svet lončenine, je ugotovila, da keramika, da keramika pri njej ne izključuje drugih aspektov ustvarjanja. In tako se je začela njena pot.
Tudi vaša starša sta oba umetnika. Zakaj ravno keramika? Kaj vas je pritegnilo pri njej?
Težko rečem, kaj točno me je pritegnilo. Vsekakor je glina zelo odziven in taktilen medij in ponuja neskončno število oblik in barvnih kombinacij. Že kot otrok in tudi kasneje me je zelo fasciniral nakit in keramika je ponujala uresničitev še tako izzivalnih in avantgardnih skic. Včasih je bil kakšen kos zaradi teže sicer malo manj praktičen, je pa vsak tak izziv ponudil raziskovanje tehnik in možnosti, ki jih keramika prenese.
In kako se je vaša pot razvijala do danes?
Kmalu po končanem študiju sem začela sanjati o svojem ateljeju. Nekega dne sem hodila mimo praznega prostora v pritličju staromeščanske hiše v Ljubljani in si mislila, kako bi to lahko bil lep studio. Čez nekaj mesecev sem se vanj vselila z vsemi mašinami in orodjem. Rekla bi, da je bil to precejšnji skok v neznano; takrat nisem vedela, če se bom lahko s tem preživljala; vedela pa sem, da je popularnost keramika v svetu naglo naraščala. Sedaj sem v novem studiu na Vilharjevi 3, tu imam vse od delavnic do lastne produkcije keramike; nazadnje pa sva s partnerjem dodala še kulturne dogodke v sklopu novega projekta Glineni teater (Clay Theatre), znotraj katerega gostimo najrazličnejše dogodke znotraj ateljeja.
V Sloveniji je manjših podjetnikov ogromno, uspe pa le peščici. Kaj bi rekli, da je recept za uspeh?
Vsekakor je potrebno veliko delati in biti potrpežljiv, hkrati pa je za dobro prepoznavnost potrebno veliko vlagati v promocijo in biti vseskozi aktiven tudi na družbenih medijih. Tudi sama bila del premika, ki se je zgodil s pojavom družbenih medijev pred dobrim desetletjem. Prav to je omogočilo vsakomur, da se je neposredno predstavil svetu, istočasno pa se je intenzivneje začel pojavljati diskurz o vrednosti unikatnega oblikovanja in pomenu njegovega izročila tako za kulturo kot za podjetniško smer.
Kaj vse izdelujete? Na začetku ste se ukvarjali z nakitom, nato s posodo, na čem pa je fokus trenutno?
Trenutno se še vedno gibljem v smeri keramike, vendar jo skušam raziskovati še z drugih stališč. Že od nekdaj me zanimata tudi slikarstvo in skulptura, vendar sem v zadnjih nekaj letih raziskovala bolj oblikovalski vidik keramike, sedaj pa me vedno bolj mika, da se poskusim še v drugih ustvarjalnih izrazih.
Se vam zdi, da je v Sloveniji dovolj prostora za razvoj takšnih obrti, kot je vaša? Da imamo še možnosti za napredek?
Mislim, da se je v Sloveniji zavest o pomenu unikatnih izdelkov že močno popravila in približala tisti, ki sicer vlada v svetu. Tudi vedno več vidnih institucij podpira mlade oblikovalce in jim daje prostor za promocijo in izražanje. Do sedaj večinoma ljudje razumejo, da je to resno delo in ne več samo hobi. To vidim tudi sama, ker so me ljudje večinoma prenehali spraševati, kaj je moja druga, “prava” služba.
Kako ste s svojim delom nadaljevali, ko se je vse zaprlo? Ste vseeno normalno delali?
Koronski časi so bili seveda nepredvidljivi, vendar se je kmalu izkazalo, da zaradi preživljanja večine časa doma, ljudje tudi več kuhajo in prenavljajo svoje domove. V tistem času so tako tudi detajli, kot je namizno posodje, prejeli veliko več pozornosti in spomnim se, da je bila presenetljivo moja prva medkoronska serija prodana v manj kot treh dneh! Sama sem prvih nekaj mesecev preživela pravzaprav zelo spokojno, vsi “deadline-i” so bili naenkrat bolj ohlapni in ustvarjanje je bilo vsaj za kratek čas bolj individualno, privatno.
Imate med kupci zgolj Slovence ali tudi tujce?
Največ mojih kupcev prihaja iz Bližnjega Vzhoda in ZDA. Všeč mi je ustvarjati za ljudi, ki imajo specifičen odnos do detajlev v svojih domovih. Pogosto prejmem fotografije njihovih intrerierjev, miz, stolov, kuhinj in v čast mi je, da me stranke spustijo tako blizu v svojo intimo. Zavedam se, da bodo moje izdelke uporabljali vsak dan, včasih za hiter zajtrk, ko se jim bo mudilo, spet drugič bodo gostili prijatelje na večerji. In moji krožniki bodo tam z njimi.
Organizirate tudi delavnice izdelovanja iz keramike. Kaj vse ponujate?
Res je, od leta 2016, ko sem odprla studio, je bilo povpraševanja po tečajih keramike veliko. Sedaj, potem, ko smo preživeli par let koronskega dolgočasja, ki je marsikoga pahnila v raziskovanje ročnih spretnosti, je interesa še več. Moje delavnice so zasnovane zelo sproščeno, udeležijo se jih lahko tako tisti, ki se z glino srečujejo prvič, kot tisti, ki že imajo izkušnje. Važna je le želja po ustvarjanju. Svojim tečajnikom rada rečem, da pustijo pretirani perfekcionizem doma; v glini, tako kot še v marsikateri stvari v življenju, stvari pač ne gredo kar tako, čez noč.
V stresnem vsakdanu se ljudje večkrat zatečejo k stvarem, pri katerih izdelujejo z rokami, saj v njih najdejo umirjenost in odklopijo misli. Imate veliko takšnih posameznikov?
Res veliko. Vsaka ročna spretnost nas pravzaprav pelje v nek bolj preprost čas. Glina je izvrsten medij za sprostitev, ne samo, da so jo uporabljali naši predniki že pred tisočletji, tudi njena taktilnost je tako preprosta in kaj hitro jo vsak usvoji. Vsak pritisk pusti odtis in včasih, v tem času sploh, potrebujemo stvari, ki so preproste in nas peljejo nazaj v neko otroškost, kjer nas žene zgolj želja po ustvarjanju. Glina nam to omogoča.
Kako pa je pri vas? Je vaš dan poln stresa ali delate točno to, kar vas pomirja in ne stresira?
Seveda ni vse romantično. Tako, kot drugje, tudi v moji dejavnosti obstajajo stresni faktorji. Vendar dnevi nikakor niso polni stresa. Že samo dejstvo, da sem na samostojni poti, je dovolj, da se ob svojem delu počutim svobodno, kar mi je tudi najbolj pomembno.
Kaj opažate? Gredo Slovenci raje v trgovino in na hitro kupijo izdelke, ali so že pripravljeni odšteti malo več denarja, da bi si privoščili unikaten slovenski izdelek?
Mentaliteta se je v zadnjem desetletju, odkar se ukvarjam z unikatnim oblikovanjem, zagotovo spremenila. Vedno več je tudi pri nas takšnih, ki so za unikatne kose, bodisi obleke, nakit pa tudi lončenino, pripravljeni plačati zasluženo ceno. Te cene niso višje samo zaradi nekih kapric oblikovalcev - v teh cenah je zajeto vse od izobraževanj, materiala, najemov itd. in truda dejanskih ljudi, ki vsak izdelek posebej izdelajo. Seveda je nemogoče pričakovati, da lahko cenovno tak izdelek tekmuje s tistim masovne produkcije, ampak s filozofijo bolj individualističnega pristopa h potrošniški naravi, se je dvignila tudi duhovna vrednost takšnih nakupov.
Kako izdelujete izdelke? Nam lahko opišete proces izdelave, koliko časa traja, da nastane en izdelek?
Keramiko se vedno izdeluje v serijah, tako da je o času izdelave zgolj enega izdelka težko govoriti, je pa v vsakem primeru potrebno kar nekaj časa, da kepa gline postane uporaben izdelek. Pomemben korak je pravilna priprava gline in njeno sušenje, nato sledi prvo žganje na slabih 1000 stopinj Celzija. Ko so izdelki ohlajeni, sledi glaziranje in ponovno žganje. Sama delam kamenino, ki je drugič žgana na višji temperaturi, okrog 1240 stopinj, ima sicer nižjo plastičnost, kar pomeni, da jo je malo težje oblikovati, vendar je mnogo bolj trpežna.
Kakšne imate želje in cilje za naprej?
Moje življenje je v nenehnem prepletanju umetnosti in oblikovanja, veselim se dodajanja novih izzivov v sklopu našega novoustanovljenega Glinenega teatra in odkrivanja novih umetniških poti. Vsekakor bo pestro!
Naslovna fotografija: Marc Wadlow
Fotogalerija
Mogoče te zanima tudi?
preberi povezane vsebine