Intervju: Aljoša in Dominik Bagola

Dominik in Aljoša, začnimo drugače – kateri filmski ali  glasbeni duo bi najbolje predstavljal vajino dinamiko?

Aljoša: Blues Brothers.

Dominik: The Black Keys – sicer nista brata, imata pa album z naslovom Brothers.

Kako bi opisali drug drugega 20 let nazaj? Kako bi opisali  vajine temelje za današnje uspehe? Je bilo med vama kaj zdrave tekmovalnosti?

Aljoša: Temelji za uspeh prihajajo iz naše družine. Najini starši trdo delajo že celo življenje in vsi trije otroci (imava še mlajšo sestro Urško, ki zdaj s starši vodi restavracijo v Prekmurju) smo bili podvrženi temu režimu. Če prihajaš iz Prekmurja, ne prihajaš samo z nadmorske višine nič, ampak tudi iz točke nič, zato si moraš vse trdo prislužiti. Če prideš živet v Ljubljano, si že takoj 150.000 evrov v zaostanku, če si hočeš kupiti približno normalno stanovanje in ustvariti približno normalno življenje. A to te po drugi strani motivira, da si predan, deloven in, če se vse prav sešteješ, upešen.

Dominik: Ja, vedno smo bili zelo vpeti v domači gostilniški posel, kjer smo se “Bagolovi” naučili največ veščin. Gostilna je namreč kot svet v malem, kot je omenil Aljoša, pa je naša družina neločljivo povezana s tem poslom. Od tam so mogoče še najbolj izrazito prišle trma, vztrajnost in potreba po tem, da imaš neko vizijo. Kot sta starša s sestro Urško uspešno prebrodila ovire in postavila izvrstno “oštarijo” sredi majhne vasi Cankova, kamor zdaj hodijo gosti iz vse Slovenije, Avstrije in tudi od drugod, sva tudi midva iz tega potegnila predvsem ta isti zagon: da greš včasih tudi z glavo skozi zid in pač narediš stvari tako, kot si si jih zamislil. Pred 20 leti pa so se vzpostavljale tudi druge prelomnice. Takrat je bil Aljoša že gimnazijec, jaz pa sem še zaključeval osnovno šolo. Seveda sem se zgledoval po starejšem bratu, ki si je prav takrat omislil električno kitaro. Ker mi je ni pustil igrati, sem si sam pri očetu in mami priboril zeleno luč za bobne, čeprav sva sicer oba hodila v glasbeno šolo na ure klavirja. Potem je hotel Aljoša imeti bend. Izposodil si je moje bobne in že “znovačil” drugega bobnarja, ki pa je zamudil na vaje. Tako se je po naključju začela moja glasbena kariera, ker pač ni imel druge zamenjave. Potem sva nekaj let z Aljošo skupaj “furala” bend Soundtrade in še vedno sodelujeva na področju muzike – kot zanimivost, od Aljoše sem si za novo ploščo Balladera Perfect You “sposodil” enega izmed njegovih superkomadov (Sale la vie). 

Oba v svoje delo vnašata obilo ustvarjalnosti. Kdaj čutita  zadovoljstvo ob delu oziroma zaradi uspeha pri njem?

Aljoša: Oglaševanje je prepojeno z nagradami, festivali, hipno slavo in to je čudovita motivacija za mlade kreativce. Včasih mi je bilo super prevzemati nagrade v New Yorku, Londonu, Berlinu in drugje, a kmalu to postane precej neizpolnjujoče, sploh ko vidiš, da je veliko nagrajevanih stvari na festivalih za lase privlečenih oglaševalskih ''larpurlartizmov''. Oglaševalci so se zdaj odločili reševati svet s humanitarnimi kampanjami, ker to dobro učinkuje tudi na festivalih. Podobno kot solzavi filmi na oskarjih. Sam sem se odločil, da mi ni več pomembno zbirati nagrad na svojih policah, ampak delati spremembe na nakupovalnih policah in v obnašanju ljudi. Če se le da, na bolje. To pa pomeni ustvarjati zgodbe, ki motivirajo, zgodbe, o katerih ljudje govorijo, o njih polemizirajo in ki presegajo oglaševalski blok.

Dominik: Zadovoljstvo čutim, ko dobim masterje končane plošče. V glasbi si lahko vedno kreativen, meje si določaš sam. V oglaševanju ti meje določajo drugi. Zelo zadovoljen pa si, ko meja ni.  

Kako delati dobre oglaševalske zgodbe v času, ko vlada  nezaupanje in ljudi preveva cinizem?

Aljoša: Predvsem tako, da niso oglaševalske. Oglas je zgolj medij za dobro zgodbo, tako kot so bili včasih ta medij pripovedovalci, pravljičarji, ki so motivirali ljudi z zgodbami o junakih, boljših časih, ko so potrebovali oporo, in z razvedrili, ali pa so jih strašili s srhljivimi zgodbami, ko so si želeli malo zabave. Z razvojem tehnologije so se zgolj razmnoževali mediji za pripovedovanje zgodb. Moderne blagovne znamke tako danes niso obremenjene s tehnologijo, ampak z ustvarjanjem doživetij. Seveda je nujno, da te zgodbe tudi prodajajo njihove izdelke, a to ne pomeni, da ne smejo biti v prvem planu motivirajoče, drugačne in bolj mogočne od dretja o nizkih cenah.

Dominik: Odgovor se skriva v vprašanju – ja, še vedno “vžgejo” predvsem dobre zgodbe, ki jih je treba povedati tako, da so slišane in posredovane naprej. 

Kako vplivajo digitalni mediji na vajino snovanje zgodb?  Kako lahko tradicionalni mediji tekmujejo z oglaševanjem na družabnih omrežjih  in z dejstvom, da se danes že prav vsak počuti arbiter za prav vsako  problematiko?

Aljoša: Mislim, da smo fazo tekmovanja med digitalnimi in tradicionalnimi mediji že zdavnaj presegli, saj je danes vse medij. Vse je postalo časovnica, po kateri “skrolamo”. A ni to, ko se vozimo mimo obcestnih plakatov skoraj isto, kot da drsimo navzdol po Facebookovi časovnici? Gre za vtise v času. Je pa res, da so družbeni mediji do skrajne mere demokratizirali mnenje. Seveda ga lahko javno izrazi vsak. Facebookov palec je postal novodobni Cezarjev palec, všeček je novodobna valuta, za katero so se mlade punce pripravljene objaviti na pol gole. Kar ni nujno dobro, saj se ljudje še ne zavedajo posledic te ekstremne oblike demokracije. Posledica tega je ogromno sovražnega govora, spletnega nadlegovanja, nizke komunikacijske kulture. Zato te stvari kritično nagovarjamo tudi v svojih kampanjah. Trenutni spletni sentiment najbolje opiše angleški pisatelj Tony Parsons, ki pravi, da še nikoli v zgodovini tolikšno število ljudi, ki nima nič za povedati, ni imelo možnosti, da to pove tako zelo naglas.

Dominik: Digitalni mediji vplivajo danes seveda na vse. “Insta” in non stop “refresh” sta motor sveta, ki se vrti s hitrostjo 1,8 milijona všečkov v minuti. Danes se vse zgodi čez zaslon. Vse se dogaja hkrati, vse se deli, vse zbledi in se že v naslednjem trenutku izgubi. Zato zaradi svoje “časovne zakasnitve” tradicionalni mediji v resnici ne morejo dovolj hitro ali učinkovito tekmovati z vsem, kar v komunikaciji omogočajo družabna omrežja, lahko pa jih seveda dopolnjujejo. Prav v tem, da imajo arbitre v pravem pomenu besede, je njihova dodana vrednost. V bistvu so tradicionalni mediji postali nekakšen filter, katalizator hrupa, ki se dogaja na medmrežju. Se pa strinjam z Aljošo, da je danes težko potegniti ločnico med tradicionalnimi in digitalnimi mediji, ker se vse prepleta. Ni enega brez drugega. Tako kot v glasbi ni izdaje CD-ja ali vinilke brez tega, da obenem lahko album pretočiš v digitalni obliki. Ni koncerta brez tega, da ustvariš Facebook dogodek. Vse se dogaja simultano, vse je “na mreži”. 

Vendar se še vedno zdi, da verjamemo v določen kult  osebnosti. Najstnice želijo – bolj kot izgledati – predvsem trošiti kot Kim  Kardashian. Kako se po vajinem mnenju ustvarjajo trendi v izbirah potrošnikov?

Aljoša: Trendi so množično pomirjevalo, trendi so prozac. Trendi namreč skrbijo za to, da ljudje ne delajo napak. To je še vedno največji strah 80 odstotkov ljudi – narediti napako in prevzeti odgovornost. Zato jim nasveti “Kako se obleči to pomlad? Katere so top ten frizure tega poletja? Kaj je make up meseca?” Omogočajo, da so na varni strani in da pripadajo večini. To pa hkrati lepo razloži tudi fenomen Kim Kardashian, ki je globalna trendsetterka, zato ker je najhitreje prepoznala možnosti novih tehnologij. Še tako napredna tehnologija ni dovolj, če ne uspe spremeniti obnašanja ljudi. Zato vsaka revolucija potrebuje svojega zastavonošo. Steve Jobs je ustvaril iPhone z obojestranskima kamerama, Kim Kardashian pa je z njim lastnoročno izumila selfie in skupaj sta le dva človeka spremenila obnašanje milijard ljudi po celem svetu. Tako delujejo trendi.

Dominik: Meni se zdi, da v zadnjem času bolj verjamemo v kult brezosebnosti. V napihljive lutke, napolnjene z umetnimi vsebinami in skrbno vodene s sofisticiranimi strategijami mašinerij velikih biznisov v ozadju. Na primer tvite sicer izjemne Adele pred objavo urednikuje še falanga pribočnikov, ki potrdijo, da je to, kar objavi okej. Ker je včasih tvitala pijana, ji je to seveda prepovedal menedžment. Vse je postalo politično korektno in sterilno. Tudi trendi, ki so kot GPS v avtomobilu – kako čim prej, brez napora, priti od točke A do B z navodili avtomatiziranega glasu. Zato pogrešam “offroad” spontanost stare garde. Super bi bilo brati necenzurirane tvite Keitha Richardsa, ampak on seveda ne tvita.

Urbanost je velik dejavnik vajinega dela. Kako bi opisala  estetiko urbanosti, kaj vama osebno pomeni?

Aljoša: Haha, urbano … Midva sva iz Prekmurja (smeh). Spomnim se, kako sva v mladih letih čakala na jazz koncert na Lentu in se po prekmursko pogovarjala o glasbi, nakar sta dva ljubljanska snoba vrsto pred nama z očitno željo, da ju slišiva, pripomnila: “Kako sta pa ta dva kmečka fanta zašla sem?” Tam sva bila zaradi Braneta Rončela, ki je s svojo oddajo Izza odra navdihnil ogromno glasbenikov in ljudi. Sam sem užival v zelo naprednih in urbanih oddajah Aljoše Rebolja Tok tok in Tok noč tok, v oddaji Jonasa Žnidaršiča Videošpon in v njegovi kultni reviji kratke sape Ž. To so zametki slovenske urbanosti, ki so mi bili všeč in so me ob prihodu satelitskih anten in MTV-ja zelo definirali. A v sebi še vedno gojim tistega kmečkega fanta, ki se upira ošabnosti, vasezaverovanosti in samopooblaščenosti. Nikoli ne pozabi, od kod prihajaš, in vedno spoštuj vsakogar.

Dominik: Kot pravi Aljoša, sva vaška “poba”. Nisva bila sicer pri gasilcih, sva pa brcala nogomet za NK Cankova in vozila mopede Tomos. Seveda je mesto, če si z vasi, vedno nekaj drugega, drugačnega. Novo polje, ki ni njiva (smeh). Tam se moraš dokazati, drugače si potisnjen nazaj na obrobje. Ko smo prišli prvi dan v gimnazijo v Murski Soboti, so naši kul sošolci iz mesta najprej preverili, ali smo tudi tisti s kmetov dovolj kul in imamo takrat nujno uniformo za vstop v kasto kul ljudi – “dr. martenske” in “leviske”. Spet drugi so porogljivo imitirali naš baje kmečki dialekt, zato ni čudno, da sem se sam za to kmečko čast stepel že prvi dan, hehe. Sicer sem urbanost še najbolj intenzivno doživljal v srednješolskih letih, ko sem pod pretvezo kvazičlanstva v debatnem krožku hodil na koncerte v mariborski Satchmo in Ljubljano, od jazza pri Rončelu do drum’n’bass žurov v K4. Obenem me je s svojim talilnim loncem kultur in urbanostjo navdihnil London, kjer sem nekaj časa živel in se izpopolnjeval na tamkajšnji Tech Music Schools. Po obeh izkušnjah pa samo še bolj cenim kraj, od koder prihajam. Ni pomembno, iz kako velikega mesta si, pomembno je, koliko prostora si narediš v glavi. Estetika urbanosti je po eni strani monotona – vsa mesta so se spremenila v lastne klone, ponavljajo enake vzorce, postala so gigantski šoping centri, kjer trošiš v enakih trgovinah istih nekaj multinacionalk, tako v centrih mest kot na njihovih obrobjih. Zame je prava estetika urbanosti tisto, kar preraste monotonost oziroma enolično ponavljanje vzorcev. Na primer res hudi grafiti na zidovih stare tovarne Rog. 

Kakšno vlogo imajo  mediji v predstavljanju urbanosti? Katere vsebine so po vajinem mnenju  zapostavljene?

Aljoša: Urbanost je povezana z marsičim. Z arhitekturo, urbanizacijo, mediji, izobraževanjem. Je bolj stanje duha, kot seštevek naprednih trendov na ulici. A v Sloveniji je problem urbanosti v tem, da jo je ugrabila peščica ljudi. Naredili so svoje ekskluzivne krožke in institucije, kjer odločajo, kdo sme in ne sme biti urban, pri tem je pa to odločanje pogojeno z zelo banalno in unikatno slovensko zmoto, da urbano ne sme biti komercialno. Slovenija je tako še vedno ujeta v isti začetniški in neproduktivni koncept urbanosti devetdesetih, ko je Ali En na navdušenje urbane peščice sesuval Jana Plestenjaka. Takrat je bilo to potrebno za vzpostavitev novih identitet, danes pa je to vztrajanje na fosilnem ostanku, kjer si nekateri lahko še vedno privoščijo monopoliziranje urbanosti kot nekomercialne, saj so neposredno financirani s strani države in občin. Velikokrat so pa ob tem še največji aktivisti in pravičniki. (smeh)

Dominik: Veliko je zapostavljenega, veliko stvari pa dobi veliko preveč pozornosti. Ampak seveda, v tako majhni državi, ki se je že od nekdaj delila na vaše in naše, na rdeče in črne, je pomembno, da si del nekega krožka, da pripadaš tej ali drugi opciji in da ne izstopaš preveč. Bog ne daj, da bi hotel kaj narediti, kaj šele uspeti sam, brez blagoslova te ali one elite. Kot je rekel Ivo Boscarol, uspeh Slovenci najtežje oprostijo. Izgleda, da so tako filozofijo povzeli tudi mediji. Najprej je treba na vse vreči senco dvoma in širiti nezadovoljstvo in strah. Recept za bolj urbano, napredno Slovenijo je preprost. Če imamo v glasbi zdaj nove kvote, naj se uvedejo tudi na medijsko poročanje. Ampak tako, da bomo na dan dovolili manj, recimo le en odstotek senzacionalizma, politike in politikov. Njihov učinek na kolektivno psiho slovenstva je pač tak “antikekčevski” – vsak dan pojdejo in zasejejo slabo voljo pri ljudeh (smeh). Slovencev nas je vseh skupaj za eno predmestje večje svetovne metropole. A če smo majhni, še ne pomeni, da moramo biti omejeni. Omejenost je najbolj neurbana.

Kam gresta, če hočeta  začutiti veličino Ljubljane? Kje začutita njeno majhnost?

Aljoša: V center mesta. Ljubljana je postala drugačno in bolj kakovostno mesto kot je bilo, ko sem prišel sem študirat. Letos je Ljubljana zelena prestolnica Evrope in ima več kot milijon turističnih nočitev. Seveda, obstaja še veliko izboljšav, a Ljubljana in Slovenija postajata močni mednarodni blagovni znamki in na to smo lahko ponosni. Majhnost Ljubljane mi je pa všeč, saj v zgolj desetih minutah iz centra že hodiš po parkih, Rožniku, Barju in tako naprej.

Dominik: Za prvo na Nebotičnik, za drugo na Ljubljanski grad. Super stvar Ljubljane je, da jo lahko obhodiš peš. Da je dostopna, ponuja zelo veliko na razmeroma malem prostoru. Postala je tako kompaktno kozmopolitsko mesto, v katerem se da kakovostno živeti, ustvarjati in delati. Na tabli enega od frizerskih salonov piše: “Ne hodite v London, pridite k nam!” – torej ima vse, kar imajo veliki. Je pa res, da v zadnjem času postaja predrag.

Če bi bila Ljubljana  uporna pesem, bi se ta glasila …

Aljoša: Jaz sem še vedno bolj za Prekmursko republiko (smeh).

Dominik: Je v Šiški še kaj cenejšega? … (smeh).

… in če bi vidva  vodila ta marš, kam bi vodila ljudstvo?

Aljoša: Odkar imam otroka, sem s celim srcem predan družini. S skrbjo za ljudstvo se jih pa že itak ukvarja preveč.

Dominik: Na kak dober koncert. Recimo na Kreslinovega v Stožice.   

Spomladi  pričakujemo vašo novo ploščo Perfect you. Kaj nam pripravljate na novi plošči  in kje vas bomo lahko najprej slišali?

Dominik: Tako je, v bistvu že konec februarja izide nova plošča, ki sva jo tokrat snovala s producentom Uwom Bossertom, ki je bolj znan kot član globalno uspešne skupine Reamonn, ki je imela tudi pri nas zelo predvajane hite Supergirl, Tonight in druge. Potem, ko sva skupaj že sodelovala pri prvi plošči, s katero smo leta 2012 koncertirali na berlinski Alex TV, sva se lani poleti skupaj podala še v njegov studio v Muenchnu in z vrhunsko ekipo glasbenikov (Sebastian Rotard, Hubert Steiner, Mirna Bogdanović) smo posneli deset novih avtorskih skladb, ki prinašajo malo bolj direktno in energično zgodbo Balladera. Ena od skladb, prvi singl Zlati časi, se te dni ekskluzivno že vrti na radiu Val 202. Kmalu prihaja tudi spot, ki smo ga te dni posneli z Aljošo, ki sicer skrbi za vizualno podobo Balladera. Koncertna premiera bo 15. aprila v stari elektrarni v Ljubljani, nakar seveda sledijo koncerti tako doma kot v tujini.  

Fotografije: Matija Tomc