Melita Kuhar - Časi negotovosti in upanja

Dobesedno nas je zelo majhen virus v obliki krone prikoval na sedežne, kavče, fotelje, postelje, balkone in v kuhinje. Edini učinkoviti ukrep, da se zajezi širjenje korona virusa je, da vsi skupaj ostanemo doma. Ni druge. Takšna prisilna odločitev ima seveda številne posledice. Mnoge so zelo neljube in se bo negativni saldo tega trenutnega stanja vlekel še mesece in verjetno tudi še kakšno leto v prihodnost, da se bomo kot skupnost, kot gospodarstvo pobrali, uredili dolgove, ki se bodo sedaj nabirali, se naučili živeti tudi v negotovih časih in negovali upanje.

Večina nas živi od dela, ki nam daje vsakdanji kruh, ne omogoča pa kopičenja bogastva in prekomernega varčevanja. Ko so se sedaj ustavile tako rekoč vse dejavnosti, ki niso nujne potrebne za preživetje, je veliko število podjetnikov ostalo brez dela. Prisiljeni so odpuščati ali zaposlene dajati na čakanje. Negotovost je tista, ki nas spravlja s stisko, ker ne vemo, koliko časa bomo prisiljeni ostajati doma in ne izvajati dejavnosti, ki nam dajejo preživetje. Ni ravno močna tolažba, da je tako rekoč cel svet v enaki izjemno težki poziciji in da se povsod dogajajo enako težke poslovne zgodbe, polne strahu, negotovosti in obžalovanja. 

Kaj pa vsi posamezniki, ki so prisiljeni biti doma, nimajo nikogar, s komer bi delili stanovanje, saj je določeno, da moramo biti znotraj štirih sten. Ostani doma je zapoved in je tudi odgovorno, da se tako ravnamo. Osamljenost buta na plano. Kaj me še čaka? S kom naj poklepetam? Kdaj se bo negotovost končala? Ali bom preživel to krizno stanje, ki je vse okoli nas in ni ravno veliko pozitivnega ozračja? 

Že dolgo je znano, da dolgi prazniki okrepijo občutek osamljenosti pri ljudeh, ki živijo sami. Takrat se poveča število klicev na telefonske klice, na katerih odgovarjajo prostovoljci ljudem v stiski. Sedaj je situacija podobna oziroma še bolj zagatna, saj nihče od nas ne ve koliko časa bo trajalo takšno obsedeno stanje. 

Za človekov um je stanje, ko ni gotovosti, ko ni nadzora nad lastnim ravnanjem ter ko se negotovost plazi v vse pore vsakdanjika, zelo obremenjujoče. Človek potrebuje strukturo, omejitve in zavedanje, da se neko posebno stanje zaključi. To nam daje občutek varnosti. Kar je skupno vsem nam, je to, da smo vsi izgubili zaupanje v to, da smo varni. Ogroža nas nekaj izjemno majhnega in zelo nevarnega. Ni nadzora, je zgolj zavedanje, da moramo ravnati preventivno in čim bolj zaščitniško.

Poglejmo sedaj kaj nam lahko daje upanje. Namreč, človeštvo je v vseh svoji zgodovini preživelo že marsikatere izjemno težke situacije, kot so dolgotrajne krvave vojne, hude lakote celotnih ljudstev, pandemije različnih bolezni, a vedno znova smo se pobrali, saj smo gojili upanje. Upanje je čustvo, ki v nas spodbuja notranje zavedanje, da se bo še tako negotova in težka situacija enkrat zaključila. Tudi stari rek pravi, da upanje umre zadnje, torej se ga oklepamo in nam ravno občutek zaupanja v upanje da nek občutek varnosti, ki ga vsak od nas potrebuje.

Prihajalo bo do čustvenih stisk. Morebiti boste občutili stanja depresivnih motenj, napadov panike, notranjega tremorja in napetosti, ki se bo v vas širila. Poskušajte se ji ne predati. Naredite si kratkoročne načrte za recimo poletje. Spomnite se na majhne stvari, ki vas veselijo in jih poskušajte v danih razmerah realizirati. Pišite dnevnik na roko v prazen zvezek. Pišite o svojih strahovih. Pišite o upanju, ki ga sicer morebiti sedaj ne čutite v ravno veliki meri, a je v vas, zagotovo je! Vsak drobec pozitive se obrestuje tako, da se vaš um umirja in da se zavedate, da se bo situacija uredila. Slej kot prej. Vsi smo v istem čolnu negotovosti in upanja. 

Pokličite svoje prijatelje, sorodnike in znance, ki ste jih že dolgo zanemarjali, ker ste noreli od enega opravka do drugega. Pospravljajte po bivališču. Začnite brati knjige, ki vas že leta zaprašene čakajo na knjižni polici (mene tudi, priznam, se z njimi spogledujem že dolgo, sedaj bo čas, da jih vzamem v roko). Naj bo introspekcija, torej pogled v sebe prijazen in ljubeč do lastnih strahov. Ne predajte se jim, le ozavestite jih, da bodo tako izgubili moč nad vami. Strah je prazen in ga okoli nič ni. Je naša projekcija previdnosti pred neznanim. Sedaj je vse okoli nas neznano, a to še ne pomeni, da se predamo strahu. Ne! 

Sedaj je čas, da se zberemo in ostanemo močni in fokusirani na to, da smo odgovorni do sebe in drugih. Ostajamo doma. Družimo se virtualno in na daleč. Sedaj dajmo zbirati moč in pogum, ki ga bomo potrebovali v obilju, da se bomo zagnali v reparacijo vsega, kar sedaj stoji, ko mine sedanja situacija. 

Avtorica prispevka je univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar, Svetovalnica, www.svetovalnica.si, dosegljiva na tel.št. 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.