Francoski bloger Joe La Pompe prihaja na SEMPL 2017

Joe La Pompe, francoski bloger in publicist, že skoraj dve desetletji lovi bolj ali manj očitne dvojnike oglasov. Več kot petnajst let je delal kot tekstopisec v večjih francoskih oglaševalskih agencijah in dodobra spoznal način njihovega delovanja, do katerega je danes pogosto kritičen. Sovraži intelektualno lenobo kreativcev, ki si ne vzamejo niti nekaj minut časa, da bi preverili, ali je njihova ideja res tako izvirna, kot so sami prepričani. V svoji značilni podobi – z masko na obrazu – bo svojo zgodbo o boju proti posnemovalcem zaupal udeležencem medijske konference SEMPL, ki bo potekala 23. in 24. novembra 2017 v Portorožu. Njegovega predavanja ''Zakrit, da odkriva posnemovalce" se lahko udeležimo v četrtek, 23. novembra 2017, ob 15. uri.

Nedavno ste izdali svojo tretjo knjigo Copy Paste (Kopiraj in prilepi), v kateri ste zbrali 572 oglaševalskih akcij, a niste podali svojega mnenja, ali gre za plagiat ali zgolj naključje, saj presojo prepuščate bralcem. V njej torej sledite enakemu načelu kot na svoji spletni strani, kjer o tem, ali je določeni oglas kopija ali zgolj naključje, glasujejo obiskovalci. Kakšno je njihovo mnenje o predstavljenih oglasih – ali večinoma menijo, da gre za naključje ali kopijo?
Če pogledam rezultate spletnih glasovanj na svojem blogu, bi rekel, da so ljudje nagnjeni k sodbi, da gre pri prikazanih oglasih večinoma za posnemanje. Toda to niti ni pomembno. Po mojem mnenju so »hejterji« bolj aktivni, ko gre za podajanje lastnega mnenja na spletu, moja spletna stran pa je magnet za »hejterje«, zafrustrirane kreativce in maščevalce. Prav tako sem ugotovil, da so ljudje zlobnejši do neznanih majhnih agencij in strpnejši do večjih in vročih kreativnih agencij. Težko so namreč kritični do agencij, v katerih bi radi delali, ali do znanih kreativcev, ki so zanje idoli. Sam pa sem v resnici veliko bolj prijazen, kot mislijo ljudje, in na zadevo gledam bolj celovito. Mislim, da je 80 odstotkov vseh primerov, objavljenih na moji spletni strani, posledica smole in nesrečnih naključij. To pa ne pomeni, da kreativci niso nič krivi! Krivi so, ker že takoj ne raziščejo, ali je njihova ideja res nova. Krivi so izgube spomina in pomanjkljive kreativne kulture. In tako naprej.

Kje pa dobite vse te primere podobnih kreativnih idej, ki jih objavljate? Ali imate kakšno pomoč ali pa se sami podajate na lov za njimi?
Ko sem se leta 1999 podal v to pustolovščino, sem vse delal sam. Najprej sem se zanašal le na svoj spomin. Kmalu sem začel kupovati knjige in revije. Doma imam ogromno zbirko letnikov oglaševalskih revij in več kot tristo knjig, ki sem jih večinoma ukradel v agencijah, kjer sem delal kot tekstopisec. Danes pa 99 odstotkov primerov najdem na spletu, spremljam bloge, e-novičnike, družbena omrežja, brezplačne oglaševalske arhive in strokovne zbirke podatkov. Poleg tega mi pomagajo različni anonimneži z vsega sveta.

V čem pa je po vašem mnenju razlika med plagiatom in podobno idejo? Kako lahko oglaševalska agencija ali njihov naročnik dokaže, da je nekdo prekopiral njihovo idejo? 
To je odvisno od posameznega primera. Na primer, če so pri dveh televizijskih oglasih ideja, zgodba, situacije in dialogi identični, lahko brez tveganja rečete, da gre za kopijo. Tiskane oglase pa je že težje presojati. Mimogrede, sam skoraj nikoli ne uporabljam besede plagiat. Če podrobneje pogledate mojo spletno stran, vedno pravim, da je nekaj »manj izvirno« od drugega, in nikoli ne rečem, da je »kopija«. Gre bolj za podobno razmišljanje in koncepte ter zabavne dvojnike. Kakor koli že, to je vedno zelo težko dokazati. Toda nekaj primerov se je že znašlo pred sodiščem in nekatere agencije so bile tožene, še posebej za kršenje avtorskih pravic, nelojalno konkurenco in neupravičeno okoriščanje. Sodišča odločajo od primera do primera, preučijo avtorjevo delo, njegovo izvirnost, razlike in tveganje zaradi zmede, ki se je ustvarila v javnosti.

Gre morda le za naključje?
Kot sem že omenil, močno verjamem v naključja, ne glede na to, da si je morda kdo o meni ustvaril drugačno sliko. Vedno poskušam imeti v mislih, da ljudje niso krivi. Dejanskih tatov je malo in poštenih ljudi v oglaševanju je prav toliko kot kjer koli drugje. »Shit happens«, kot pravimo. Preseneča pa me, da vsaka agencija poudarja svojo »izvirnost« in »sveže razmišljanje«, a pogosto ne izpolnijo te obljube. Le malo jim je mar, ali je bila neka ideja že izvedena. Ta problem stalno pometajo pod preprogo, kar je pravi trn v peti in zelo slabo vpliva na našo podobo. Umetniški direktorji o sebi mislijo, da so umetniki – in na določen način tudi so. Kreativci pa so pogosto egocentrični megalomani. Poleg tega me zelo presenečajo njihovi izgovori, kot sta: »nismo vedeli« ali »kako bi lahko vedeli«. V večini primerov potrebujem največ petnajst minut, da ugotovim, da njihovo delo ni izvirno. Sami pa več tednov iščejo kreativne koncepte in se ne potrudijo, da bi vsaj deset minut namenili temu, da preverijo, ali so sploh izvirni!

PREBERITE ŠE: 19. SEMPL Z NOVO PODOBO

V dobi vplivnežev, ki jih oglaševalci radi plačujejo, sami ohranjate svojo neodvisnost. Kako vam kot blogerju to uspeva?
Vedno sem zamaskiran in ohranjam svojo anonimnost. Zato lahko svobodno izražam svojo kritiko in nisem vezan na nobeno, z oglaševanjem povezano podjetje. Kako se torej preživljam v tako konkurenčnem okolju? Ali lahko preživim samo z bloganjem? Redno pišem za nekaj neodvisnih mednarodnih publikacij, in sicer za CB News (Francija), Cominmag (Švica), Arabad (Bližnji vzhod), Pub (Belgija) in Le grenier aux nouvelles (Kanada). Poleg tega sem izdal nekaj knjig; zadnja med njimi je že omenjena Copy Paste: How advertising recycles ideas (Kopiraj in prilepi ali kako oglaševanje reciklira ideje). Sodelujem tudi z oglaševalskimi festivali, ki jim pomagam zagotoviti izvirnost nagrajenih del.

Ali na dogodkih, kjer predavate, kdaj razkrijete svoj obraz?
To, da imam masko na obrazu, čeprav na konferenci to ni najbolj udobno, je dober način, da ohranjam svojo svobodo pri kritiziranju, saj je to zame zelo pomembno. Ne bom vam povedal nič novega, če rečem, da je oglaševalski svet poln ljudi, ki bi naredili vse, da bi se znašli pod sojem žarometov, bili fotografirani in se pojavljali v revijah. Sam pa raje ostajam v ozadju. Zame štejejo le to, kako delam stvari, in vprašanja, ki jih moje delo poraja. Ne morem pa zanikati, da je moja skrivnostnost dober način, da vzbudim radovednost ljudi o meni in mojem delu.

Pridite na SEMPL in izvedeli boste, zakaj sem se odločil ostati anonimen. Povedal bom tudi zgodbo o svojem blogu, zakaj sem ga začel ustvarjati, kaj me motivira, da ga pišem vsak dan, in kakšna vprašanja se ob vsem tem zastavljajo. Predvsem pa bom pokazal nekatere osupljive primere »nesrečnih naključij«. Nekatere kopije so tako brezsramne, da ne bodo mogli verjeti, da so resnične! Želim, da bi se ljudje bolj ukvarjali s ključnim vprašanjem izvirnosti, in upam, da jih bo moje predavanje spodbudilo k temu, da bi želeli premakniti stvari na bolje in spremeniti način svojega dela.

5 na kratko
Kava ali čaj? … Kava – potrebujem oster um, da moj spomin deluje.
Poletje ali zima? … Zima (poleti je prevroče za masko).
Avto ali kolo? Električni skuter.
Pes ali mačka? Mačka ... ali bolje “copycat” (besedna igra, op. ur.).
Instagram ali Snapchat? Instagram.

Če ne veste, ali je vaša kreativna ideja izvirna ali ne, preverite blog Joea La Pompa. Reciklirane oglase lovi že skoraj dve desetletji!

Več na joelapompe.net