»Quiet, please!« Začenja se Wimbledon 2024, turnir vseh turnirjev.

Wimbledon je kot gospod. Pravi gentleman, pravzaprav ... Anglež, jasno! Uglajen, gizdalinski, polikan, včasih tudi vzvišen, tečen in polizan. Celo največji razgrajači obmolknejo, ko z oxfordskim naglasom in povsem mirnim glasom reče: »Quiet, please!« Oblečen v belo ne prenese nobenega drugačnega sloga oblačenja; ima nešteto čudaških kapric, od katerih nikoli ne odstopa. Težko se odpove starim navadam. Tako je potreboval kar nekaj časa, da je bele žogice zamenjal z rumenimi, še dlje pa je trajalo, da je dovolil zgraditi pomično streho nad osrednjim igriščem, s katero so vsaj nekoliko prelisičili dežne kaplje, ki so zelo pogoste spremljevalke turnirja. 

Wimbledonske drame

Ima vrtnarja – genija za travo, umetnika, ki iz navadne zelenice naredi nežno in fino preprogo. Ima še številne druge podanike. Na primer možaka, ki je že kot mladenič začel opravljati službo kontrolorja vstopnic; vmes je osivel, ampak še vedno nikogar ne spusti v svetišče, ne da bi mu z zategnjenim glasom zasikal: »Your ticket, please!« Njegovi služabniki so tudi vsi tisti asi, ki že v otroških letih začnejo sanjati o najbolj svetlečem teniškem pokalu. Ta trofeja je popolna obsesija, ki kandidate spravlja v najbolj nenavadna psihofizična stanja. Dogajajo se drame, za katere se zdi, da jih nadzira nekdo od zgoraj. Z roko v roki hodijo trans, evforija in solze sreče, ki se lahko v drobcu sekunde spremenijo v neutolažljivo žalost ... Ko enkrat zavladajo prvinski nagoni, teniški liki niso dosti drugačni od tistih iz Knjige o džungli. Živali z loparji, ki neusmiljeno udrihajo po žogicah. Zato je kot opozorilo gladiatorjem nad vrata osrednjega igrišča gospod Wimbledon obesil besede Rudyarda Kiplinga: »Ko srečaš zmagoslavje in polom in oba ta sleparja sprejmeš z enakim obrazom!«

London kot predmestje veličastnega Wimbledona

Vsako leto se zdi veličastni London od konca junija do prve julijske nedelje kot wimbledonsko predmestje. SW19 je najbolj znana kratica, District Line pa najbolj zaželen »tube« na podzemni železnici. Železniška postaja v Villageu je bolj oblegana od Victorie in Waterlooja, tam vse prišleke zabava ponaredek Cliffa Richarda. Dog & Fox je najbolj priljubljen pub in tako je vse od leta 1877. Ja, takrat je gospod Wimbledon dobil zvezdico. In zdaj se zaveda, da je eden redkih srečnežev, ki nikoli ne bodo dobili križa. Na začetku je bil doma na Worple Roadu, leta 1922 se je preselil na Church Road. Na tej isti cesti je jasno, da je All England Lawn Tennis & Croquet Club teniška Meka. Wimbledonske vstopnice so namreč suho zlato – zanimanje je tolikšno, da jih prodajajo s pomočjo žreba. Če si izbran, dobiš možnost, da za velike denarce kupiš vstopnico, pri čemer je vsak dan na voljo le omejeno število dragocenih listkov. Nekateri verniki so tako fanatični, da vso noč dobesedno kampirajo pred vhodom, posledično potem nastane »vrsta vseh vrst,« ob kateri boli glava. »Vsako leto, ko se prvi dan turnirja odprejo glavna vrata, se v meni nekaj premakne. Zgodi se nekaj, česar se ne da razložiti z besedami. Vem le, da gre za izredno močno čustvo, predvsem pa, da česa podobnega ne občutim nikjer drugje,« je razložil Goran Ivanišević, čigar življenjska zgodba je en sam Wimbledon. Leta 1992 je izgubil finale proti Andreju Agassiju, v katerem je bil nesporni favorit. Potem je tam izgubil še dvakrat proti Samprasu. Ko smo že vsi pozabili nanj, se ga je 2001 spomnil sam Bog in ga kot številko 125 svetovne lestvice popeljal do srečnega konca. Tistega leta je deževalo, močno deževalo, zato sta z Rafterjem odločilni dvoboj odigrala šele v ponedeljek. Ta »People's Monday«, ko so v areno spustili navadne smrtnike, je bil eden izmed najlepših dni na Centre Courtu. Ko je »Zec« po zaključni žogi kot nogometaš obležal na travniku, so se mu pred očmi vrteli prizori iz domačega Splita, pa vsi tisti prijateljski prepiri in dalmatinske kletvice, ki sta si jih izmenjala z očetom Srđanom ... 

Zmagovalci in poraženci

Le na najbolj čarobnih mestih lahko izbranci doživljajo tako strastne trenutke. Tudi Roger Federer, še vedno največji med največjimi, je bil en sam Wimbledon Ball. Kar osemkrat se je kot zmagovalec vrtel na zaključnem plesu v Hotelu Savoy. Pete Sampras in Novak Đokovič imata po sedem zmag in slednji bo letos lovil osmo. Sledi Björn Borg, ki velja za najlepšo figuro, ki je kdaj koli stopila na »sveto travo«. Pet nadaljevanj, pet Fantastičnih simfonij ... Pa Martina Navratilova, ki je kot posameznica slavila kar devetkrat. Steffi Graf in njena pravljična sedmica. In obe sesti Williams, Venus je zmagala petkrat, Serena pa je pozlačeni krožnik dvignila kar sedemkrat. Med bizarneži vodi John McEnroe, sledi Jimmy Connors, ob Borisu Beckerju so Britanci pozabili na zamere, ki izvirajo še iz časa druge svetovne vojne. Srečnežev je še nekaj, četa tistih, ki jim nikoli ni uspelo, pa je nepredstavljivo daljša. Kolono vodi Ken Rosewall, ki je zmagal v Melbournu, Parizu in New Yorku, v Londonu pa je štirikrat z zadnje stopničke zgrmel naravnost v pekel. Ivan Lendl je na lastni koži spoznal, kaj pomeni, če pri izbiri besed nisi modrec. Bolj za šalo kot zares mu je nekoč ušlo, da je trava le za krave, na koncu pa je sam končal kot »največji vol«; njegova zbirka po wimbledonskem porazu za vedno ostaja nepopolna.

Kjer navdušeni vzkliki prehajajo v smrtno tišino

Wimbledon so tudi angleška tradicija, jagode in kaplje dežja. Zmaga pa predstavlja sklenitev kroga, teniško srečo v najčistejši obliki. Zato je Wimbledon najbolj opevan izmed vseh štirih turnirjev velikega slama: ko sediš tam na tribuni Centre Courta, tega prekrasnega športnega gledališča, in ko se pred tvojimi očmi odvijajo bitke, ki so hkrati vojna in poezija, v vsaki sekundi občutiš prisotnost vseh velikih imen belega športa. Tam, kjer navdušeni vzkliki prehajajo v smrtno tišino in kjer se nad glavo podijo nagajivi oblaki vseh oblik in odtenkov sive, razumeš, da za meditacijo sploh ni potrebno hoditi v cerkev. 

Angleška bolečina in obupna želja po zmagi

Hrib nad Courtom 1 so pred leti poimenovali Henman Hill. Tam so se namreč pred gigantskim ekranom na nekakšnem teniškem pikniku zbrali vsi tisti navijači Tima Henmana, ki niso imeli vstopnic za Centre Court. Ampak »Timbo« je imel smolo, da je ustvarjal v eri Peta Samprasa. Leta 2001, ko je imel največjo priložnost, pa ga je v polfinalnem dvoboju, ki se je zaradi dežja raztegnil na tri dni, premagal Hrvat Goran Ivanišević.

Na drugem koncu All England Lawn Tennis Cluba se nahaja kip Freda Perryja, pred katerim vsak angleški obiskovalec spoštljivo postoji. Perry je namreč zadnji britanski zmagovalec Wimbledona, ki je dosegel hat-trick v letih 1934–36. Od takrat pa so Angleži v obupni želji preživeli 70 sušnih let. Fred Perry je bil pet let najboljši igralec sveta in najmlajši v peterici, ki se lahko pohvali s tako imenovanim kariernim slamom. Svojo športno pot je začel kot igralec namiznega tenisa in leta 1929 postal celo svetovni prvak. Šele potem je v roke vzel večji lopar in žogice. Skupno je osvojil osem turnirjev velikega slama. Legendarni Jack Kramer pa ga je v svoji avtobiografiji razglasil za enega od šestih najboljših igralcev vseh časov. Leta 1936, ko je Nemcu Gottfriedu von Crammu prepustil le dve igri, je v slačilnici slišal pogovor predsednika kluba, ki je tolažil poraženega von Cramma. »Raje bi videl, da bi zmagal nemški plemič kot predstavnik angleškega proletariata,« so se glasile besede, ki so Perryja tako potrle, da se nikoli več ni vrnil na sveto travo in se je namesto tega odločil, da se bo pridružil profesionalcem v Združenih državah Amerike. Kasneje je po zgledu Renéja Lacosta začel izdelovati teniška oblačila, blagovna znamka pa je spričo visokokakovostnih izdelkov in velikega ugleda njenega ustanovitelja postala svetovna uspešnica. Fred Perry je bil kasneje tudi uspešen komentator, promotor in manager.

Diskretnost velja tudi med pokrovitelji

Patron Wimbledona je angleški kralj Karel III. Za razliko od ostalih treh turnirjev velikega slama okoli igrišč ni nobenih reklam, le diskreten, razmeroma majhen napis Slazenger, ki je že od samega začetka (1902)  tradicionalni dobavitelj uradnih žogic. Uradni časomerilec je švicarski Rolex, pred nekaj leti pa so ameriškemu kreatorju Ralphu Laurenu zaupali oblikovanje oblek sodnikov in sodnic, ki so se v svojih prejšnjih opravah zdeli kot ostanek nekega časa, ki je že zdavnaj minil.  

(Besedilo: Grega Šket , Foto: Depostiphotos)