Muzikal Addamsovi na odru MGL

Ustvarjanje muzikala je predstavljal velik izziv za vse – mi smo se pogovarjali z avtorjem priredbe aranžmajev Larenom Poličem Zdravičem, ki je tudi glasbeni vodja predstave, in igralko Viktorijo Bencik Emeršič, ki je zaigrala v vlogi čudaške Wednesday.

Kje se vaša zgodba z MGL začne? Kako je delati z gledališčem?
Laren Polič Zdravič: Moja zgodba se na prvem mestu začne pri ljubezni do glasbe. Gledališče imam zelo rad, vendar si pred dobrimi 10 leti nikoli ne bi mislil, da se bom tako integriral vanj. Pritegnilo me je več dejavnikov, eden ključnih pa je delo z igralci. Obožujem to možnost, da lahko z glasbo v gledališču pomagam pri definiranju čustvenega pomena in ustvarjanju pomena odrske igre. Z drugimi besedami: glasba lahko interpretira tako besedilo kot tudi odnose med igralci na odru. Gledališka glasba danes ni samo tradicionalna, ekskluzivna glasba v ozadju, temveč je postala močan element dramske reprezentacije. Najboljši del tega poklica pa je, da z delom z igralci in režiserjem (na mnogih vajah) istočasno znotraj ustvarjanja razpoloženja, interpretacije in ilustracije dramske igre raziskujem lastno umetniško izraznost.
Viktorija Bencik Emeršič: Prvo predstavo sem v Mestnem gledališču ljubljanskem odigrala leta 2007. Od takrat naprej bi lahko rekla, da je to moj drugi dom. V MGL se počutim res zelo dobro in hvaležna sem za to. Toliko prečudovitih kolegov v enem kolektivu ... To je krasno.

Foto: Peter Giodani

Kakšen izziv je za vas predstavljala vaša vloga v novem muzikalu o kultnih Addamsovih?
Laren: Na več področjih. Drugačen pristop do načina dela, količina dela, ki ga je bilo treba opraviti, predvsem pa, kakšen tip zvoka bo imela naša slovenska različica. Vse se je začelo s prepisovanjem in digitaliziranjem obsežne partiture. S tem sem si postavil osnovo za izdelavo elektronskega posnetka. V računalniškem programu sem odigral praktično vse inštrumente in jih sprogramiral, nato pa posnel sedem izvrstnih glasbenikov, katerih izvedbo sem kasneje zmiksal z elektronskim “playbackom”. Naknadno sem vse skladbe bolj ali manj prearanžiral. To pomeni, da muzikal še vedno ostaja enak izvirniku, vendar pa s spremenjeno izvedbo in avtorsko zvočnostjo za oder MGL-ja.
Viktorija: Vloge Srede Addams sem se zelo razveselila. Sploh pa družino Addams spremljam že od otroških let in zmeraj so me več kot navduševali. Boljšega izziva si kot “oboževalka” te kultne družine res nisem mogla zaželeti.

Kako ste pristopili k posamezni vlogi, sodelovanju? Kolikokrat ste si prevrteli film o Addamsovih? Koliko časa so trajale priprave?
Laren: Najprej sem moral ugotoviti, kako se sploh lotiti tako obsežne in žanrsko raznolike partiture. To se je začelo julija 2018. Torej vse skupaj dobrih devet mescev priprav. Strukturacija in časovnica dela sta najpomembnejša. Moram priznati, da je muzikal manj mračen kot film. Moja naloga in napotek režiserja sta bila vrniti celoti mračnost, ki jo je bilo v originalnem muzikalu premalo (smeh).
Viktorija: Ker sem si sama kot otrok včasih želela biti Sreda in ker se mi zdi, da sem jo kar dobro spoznala že v vseh letih poprej, se nisem niti preveč ukvarjala, kako začeti s kreacijo tega lika. Rekla sem si: 'Daj bodi to, kar si si včasih želela, pa da vidimo, kam nas bo pot pripeljala.' Kreacija je tako nekako stekla sama po sebi. Seveda pa se je v pripravah, ki so trajale štiri mesece, zgodilo in porodilo toliko krasnih idej s strani soigralcev in celotne ekipe, da sem lik Srede samo še krepila in tako prišla do končnega izdelka, ki je, moram reči, v marsičem podoben meni (smeh).

Addamsovi so v ameriški kulturi in širše dosegli tolikšno slavo, da so jih v časniku The Daily Telegraph razglasili za najbolj ikonično ameriško družino, skupaj s Kennedyjevimi. 

So se po urah in urah skupnega dela odnosi v ekipi kaj spremenili? Kaj vas navdušuje pri soigralcih, kaj moti?
Laren: Odnosi so profesionalni in prijateljski ter se kvečjemu okrepijo. Z nekaterimi postaneš še boljši prijatelj in komaj čakaš, kdaj boš lahko spet ponovno skupaj ustvarjal. Navdušujejo me trdo delo, ekipni duh in občutek pripadnosti “naši gledališki družini”. Še posebej v tako razgibanem, profesionalnem in nadvse prijetnem kolektivu.
Viktorija: Po urah in urah skupnega dela so se naši odnosi samo še zbližali in učvrstili in res smo postali močna ekipa, super zavezniki ... Predvsem pa so moji kolegi, odlični igralci, zame zmeraj velika inspiracija. Preprosto jih imam zelo rada in smo ne samo kolegi, ampak pravi prijatelji.

Foto: Peter Giodani

Kdo vas je navdušil nad glasbo oziroma igro?
Laren: Dom. Starši, predvsem pa mamin brat, filmski in zvočni umetnik Andrej Zdravič, ter moj starejši brat, glasbenik in pesnik Andraž Polič – oba s prefinjenim in zelo bogatim glasbenim okusom.
Viktorija: Nad igro me je navdušil moj profesor v tretjem razredu osnovne šole. Boris je zelo kreativna oseba in to kreativnost je želel vzpodbuditi pri nekaterih učencih, ki smo že sami izkazovali veliko željo po ustvarjanju. Takrat smo ustanovili gledališko skupino La Luna in nerazdružljivo ustvarjali do konca srednje šole. Moja nadaljnja pot se je tako skozi dolga “gledališka” leta sama izkristalizirala.

Vaša najljubša vloga, sodelovanje – kaj vas je najbolj prevzelo? Katera tuja gledališka predstava vas je pustila brez besed? Kateri vaš dosedanji projekt najbolj odseva vas same?
Laren: Vsak projekt je nekaj posebnega in nikoli ne veš, kaj te čaka na cilju. Morda si lahko samo predstavljam, vendar me zmeraj preseneti. Težko je izbrati najljubše izmed sodelovanj, lahko pa zatrdim, da vsak gledališki projekt po svoje odseva mene. Če bi moral izbrati, potem sta to zadnji kriminalni nadaljevanki na odru MGL-ja in pa seveda Addamsovi – po zvenečnosti.
Viktorija: Recimo, da je trenutno to kar Sreda Addams. Veliko sem se ukvarjala z njo in je zlepa še ne morem izpustiti iz rok in premakniti s prvega mesta.

Kako trenutno izgleda vaš dan oziroma kako je izgledal dan, ko so potekale priprave na muzikal Addamsovi?
Laren: Zgodnje vstajanje, telovadba, vaje v gledališču in spet vaje, aranžiranje in miksanje pozno v noč. Dan ima premalo ur!
Viktorija: Dnevi, ko so priprave na predstavo zelo intenzivne, so zares poseben izziv. Vse je treba natančno splanirati, drugače se ne izide. Vaje dvakrat na dan, vmes pa nekaj prostega časa, ki je namenjen mojim fantom.

Kako bi v treh besedah opisali svoj značaj?
Laren: Senzibilen, garaški zabavljač.
Viktorija: Ufff, to bo pa težko ... Mislim, da je v meni prepletenih več karakternih lastnosti, ki se pa, mislim da, med sabo dobro dopolnjujejo ... Morda izpostavim družabnost, iskrenost in empatijo.

Kakšno je po vašem mnenju gledališče prihodnosti? Vaši načrti …
Laren: Ne vem, verjetno se bo nekoč hologramska tehnologija spojila z igralci in scenografijo. Pa tudi to že obstaja – meje med resničnostjo in iluzijo so tako ali tako vedno bolj zabrisane. Včasih nisem nič načrtoval, zdaj pa največ za eno leto vnaprej. To pa naj ostane še skrivnost.

Čudaška in srhljiva, vendar tudi nadvse zabavna družina Addams se je prvič pojavila v stripu, ki ga je ameriški risar Charles Addams leta 1938 začel objavljati v tedniku The New Yorker.

Zadnja predstava, knjiga, film, koncert?
Laren: Tih vdih, Oona & Salinger, This is the end, Sky eye.
Viktorija: Zadnja prestava, ki sem jo videla, je predstava Ljudje ljubljanske Drame. Odlična predstava z veliko sporočilno noto. Zadnja knjiga, ki sem jo prebirala s sinom Tiborjem, je Zgodbe za fante, ki si drznejo biti drugačni. Med koncerti pa bi izpostavila dva, ki ju bom obiskala v bližnji prihodnosti. To sta Benjamin Clementine v Cvetličarni in noro dobri Foo Fighters v Puli.

Muzikal Addamsovi

Kaj za vas predstavlja urbano življenje? Vaši najljubši urbani kotički …
Laren: “Idealno” urbano življenje mi predstavlja univerzitetno središče v jedru mesta, veliko več kavarn in barov z živo glasbo in veliko zelenih površin. Verjetno bi se še kaj našlo. Sicer pa je Ljubljana čudovito mesto na mnogih področjih. Ponavadi sem v gledališču, drugače pa najraje zaidem v Tivoli na sprehod ali pa na kakšen jazz koncert. Daktari, Čin čin ...
Viktorija: Zame urbano življenje predstavlja neko sproščenost in dobro počutje v okolju, v katerem živiš ... Sploh pa ta občutek svobode, zadovoljstva in radosti, ki si ga moraš poiskati, kjer koli že si. Nikakor pa ne noro drvenje za modnimi urbanimi trendi, ki so nenehno na preži, da nas premamijo. Poiskati sebe in si slediti ... To se mi zdi najbolj pomembno.
mgl.si

Kdo so Addamsovi?

Avtor stripa si je Addamsove zamislil kot satirično nasprotje ameriškega ideala družine 20. stoletja. Portretiral jih je kot ekscentrične aristokrate z zateženim okusom in bizarnimi hobiji, ki se ljudem v njihovi okolici pogosto zdijo nenavadni in celo zastrašujoči, čeprav v njihovi družini pravzaprav vladata red in harmonija. Avtorji muzikala so njegov zaplet osredotočili na Wednesday, ki je iz otroka zrasla v mlado dekle in se zaljubila, vendar njen izbranec prihaja iz popolnoma običajne družine. Ker se je treba prepričati, da bosta družini zaljubljencev med seboj lahko shajali, Addamsovi dobijo obisk. Mnenja o poroki se pri vseh starših razhajajo, a Wednesday je kljub preprekam neomajna.