Intervju - Igor Samobor: ravnatelj ljubljanske Drame

Prihajajočo sezono bosta zaznamovali 150. obletnica ustanovitve Dramatičnega društva v Ljubljani in 100. obletnica smrti slovenskega dramatika Ivana Cankarja. Zares častitljivi letnici. Kakšen pomen imata za vas in seveda za Dramo?

Dramatično društvo pomeni začetek profesionalizacije gledališke umetnosti na Slovenskem. Iz njega je nastalo Deželno gledališče in po mnogih preimenovanjih sta se izoblikovali današnja Drama in Opera. Poetično bi lahko rekli, da je Drama glavno deblo današnje razvejane gledališke dejavnosti. Gledališče je prehodilo res spoštovanja vredno pot. Od popolnih »diletantov« in samoukov do današnjih visoko profesionalnih in mednarodno upoštevanih gledaliških umetnikov. Od čitalniških večerov do predstav, ki se na mednarodnih festivalih kosajo z gledališči, ki imajo mnogo daljšo tradicijo. To je razlog za ponos in praznovanje, ki ga načrtujemo. 

Sezona, ki jo pripravljamo, je v celoti posvečena slovenskim avtorjem, slovenskemu gledališkemu snovanju. Od najstarejših do najmlajših. A. T. Linhart je pred več kot dvesto leti napisal prvo igro v slovenščini. To je bilo zmagoslavje »kmetskega« jezika in dokaz, da kot narod zorimo. Drame Ivana Cankarja, našega največjega dramatika, ki so nastale dobro stoletje zatem, pa so dokaz, da smo že dozoreli. Drame so mogočne, brezčasne, še vedno aktualne in so bile in bodo inspiracija mnogim rodovom gledališčnikov. Brez njiju si današnjega gledališča sploh ne znam predstavljati, pa še marsičesa drugega ne. Seveda bosta oba »temelja« slovenskega gledališča osnova za naše praznovanje. Matiček, Županova Micka, Hlapci in Pohujšanje v dolini šentflorjanski bodo veličasten okvir slavnostne sezone.

Leta 2013 ste začeli s petletnim mandatom ravnatelja v Drami, v tem času pa ste se z Dramo podali na raziskovanje stanja našega časa in družbe. Kaj ste odkrili?

V Drami smo se s predstavami v zadnjih sezonah posvetili temam, s katerimi se soočamo v zadnjem času – tako na občem kot intimnem nivoju. O temah, ki so jih predstave ponudile, smo se v okviru Družabno in družbeno veliko pogovarjali in odpirali dodatna vprašanja. To so bila zanimiva potovanja. Identiteta, Karikature današnjega časa, Utopija. Že naslovi sezon povedo, da se o teh temah da ure in ure pogovarjati. Sploh, če je osnova za pogovor dobra predstava. Odkril pa sem recimo, da težko gledamo sebe v zrcalu, ki ga predstava ponudi, in bi se rajši zazibali v pravljico o »vse je v redu«. Da bi najrajši gledali zgodbe od drugod, četudi težke in grozne, še rajši pa seveda vesele in nepretenciozne, samo da se nas ne bi konkretno dotikale. To je seveda popolnoma razumljivo, časi so že sami po sebi dovolj težki, vendar pa gledališče že od pamtiveka daje odsev trenutku, iz katerega izhaja, in danes ni ta pogled niti najmanj prijeten. Med zabavo in prijetnim preživljanjem prostega časa, kar mnogi od gledališča pričakujejo, in umetnostjo, ki želi biti odgovorna do okolja, v katerem deluje, je po navadi velik prepad. Včasih nam pa vendarle uspe združiti oba bregova in takrat smo vsi presrečni.

Igor Samobor, ravnatelj ljubljanske Drame.

Član drame ste že več kot tri desetletja. Kako sta se spremenila vaš odnos in delo, ko ste začeli z vodenjem gledališča?

Moj odnos do dela se ni nič spremenil. Še zmeraj sem deloholik. Razlika je v tem, da je zdaj dela neprimerno več in bolj raznorodno je. Še vedno sem v ekipi z istimi igralskimi kolegi, še vedno sodelujem z istimi režiserji, istimi dramaturgi … No, vsako leto je kdo nov. Moje delo je zdaj drugačno, ampak poskušam vzdrževati iste odnose. Največja razlika je v izpolnjevanju administrativnih dolžnosti, v organiziranju poteka dogodkov in predvsem v odgovornosti. Ta je res velika.

Kje se vam zdi, da je več drame – v gledališču ali v našem resničnem življenju?

Trenutno je več drame v gledališču. Take v privatnem življenju najbrž ne bi prenesel. Predvsem je v privatnem življenju drama preglednejša in se jo da razvozlati. Ansambel stotridesetih ljudi pomeni tudi enako število psihologij in enako število dram. Doma so številke veliko bolj pregledne.

Kakšni so vaši občutki, ko odigrate predstavo, in kakšni, ko si neko predstavo, ki se vas dotakne tako ali drugače, le ogledate? Se emocije v vas kot ravnatelju, igralcu in gledalcu razlikujejo?

Kot igralec sem zmeraj gospodar položaja. Od mene je odvisno, lahko kontroliram situacijo, lahko vplivam, lahko popravljam, dodajam, odvzemam, skratka plešem s kolegi in gledalci, kar je največji užitek. Kot umetniški vodja sem mnogo bolj razpet. V prvi vrsti želim biti gledalec, ki brez zavore sprejme vse, se razburi, sočustvuje, doživlja … Vseeno pa mi odgovornost pozicije ne dopušča popolnega doživetja. Zmeraj je prisotna obvezna kritična distanca. Kadar se dogajajo pred mojimi očmi umetnine, bi bil rad zraven, dodal svoje … To je moja največja frustracija.

Odkril pa sem recimo, da težko gledamo sebe v zrcalu, ki ga predstava ponudi, in bi se rajši zazibali v pravljico o "vse je v redu".

Kako dojemate svoje poslanstvo kot ravnatelj gledališča v smislu, da ljudem ponudite kruha in iger, čeprav je to lahko večkrat le pobeg iz našega življenja, trenutek, ko se lahko poistovetimo z igralci na odru, z zgodbo, ki je in hkrati ni naša?

»Kruha in iger« je izraz iz starega Rima, ki za gledališče ne bi smel nikdar postati osnovni moto. Čeprav, resnici na ljubo, danes živimo v podobno dekadentnem času. Veste, kaj je napisal Josip Nolli v svoji knjigi za bodoče igralce? » … da je gledališče najlepša iznajdba človeškega duha, da je šola vseh šol, ki je odprta vedno, da bi hodil človek v njo, spoznal sebe, ljudi in življenje sploh, da bi postal bolj žlahten na srcu in duhu, v svoj in drugih blagor.« Tako nekako tudi jaz doživljam teater in trudim se, da bi gledalci doživljali enako.

Kakšen odnos imate do domačih in kakšen do gostujočih predstav?

Domače predstave imam rad. Kritičen sem do njih, ampak jih ljubim. Gostujoče gledam drugače, včasih me popolnoma prevzamejo in sem zavisten, včasih delam primerjave, zmeraj pa gledališču dajem možnost, da me prevzame.

Ali v tujini tudi zahajate v gledališče? Kaj na vas v tujih gledališčih največkrat naredi največji vtis?

Seveda gledam tudi gledališke predstave tujih teatrov. Najbolj me prevzame drugačnost. Vsako gledališče izhaja iz svojega okolja in tudi dela zanj. Prevzameta me predvsem pestrost izhodišč in pestrost kulturnih okolij. Kljub globalizaciji smo še vedno popolnoma različni. Največja lepota je točno v tem.

Čeprav Drama šteje že 150 let, pa se zdi, da je vsako leto mlajša, kar lahko pripišemo programu, namenjenemu tudi mlajšemu občinstvu. V vašem mandatu smo pozdravili kar nekaj novosti, med drugim tudi Drama Festival. Kaj je namen festivala in kaj prinaša letos?

Res, veliko novosti nam je uspelo predstaviti v zadnjih nekaj sezonah. Poimenovali smo jih Drama Center. Mlada Drama je namenjena najmlajšim, Družabno in družbeno so pogovori in delavnice, Drama Laboratorij je namenjen raziskovanju novih gledaliških smeri, Drama Akustika so nedeljski koncerti, Nova branja – na njih smo bralno uprizorili veliko še neuprizorjenih slovenskih besedil – in Drama Festival, ki bo letos ob koncu sezone na sporedu že četrtič. Festival postaja iz leta v leto bolj internacionalen. To lahko pripišemo svojim mnogim gostovanjem v tujini v zadnjem času in spletanju vezi z gledališči izven Slovenije. Letos bomo spoznali nekaj najboljših predstav partnerskih gledališč iz Bratislave, Brna, Cetinja, Zagreba, Trsta, Maribora in Nove Gorice. Spoznali bomo njihove igralce in režiserje, govorili bomo o gledališču v današnjem času, govorili bomo o različnih gledaliških prijemih, poslušali koncerte, mogoče celo plesali. Festival pomeni pregled narejenega in praznik konca sezone.

Gostujoče gledam drugače, včasih me popolnoma prevzamejo in sem zavisten, včasih delam primerjave, zmeraj pa gledališču dajem možnost, da me prevzame.

Pred nedavnim sem bila z mlajšim bratom in njegovimi prijatelji na akustičnem koncertu Klemna Klemna. Nekoliko presenečeni so bili nad izvedbo, toda prav to je čar akustičnih koncertov, mar ne? Kako pa vi gledate na takšne koncerte – je realizacija ideje uresničila vaša pričakovanja? Se jih udeležite tudi vi?

Seveda se udeležim vseh koncertov. Uživam, ko vidim, kako, sicer gledališka dvorana, sprejme glasbenike. Fantastična akustika in dvorana, ki kar objame nastopajočega. Nekaj nepozabnih glasbenih večerov je bilo v njej. Med njimi tudi Klemen Klemen. Njegova glasbena izpoved je bila nekaj fascinantnega, zame nepričakovanega. Dogodek, ki si ga zapomniš. Tudi v naslednji sezoni bo naša dvorana gostila nekaj izjemnih glasbenikov. Verjamem, da bomo vsi uživali.

Ploščad pred Dramo bo 19. maja zavzel novoustanovljeni bend D Drams. Zdi se, da bo prihajajoča sezona nekaj posebnega. Kaj poleg številnih uprizoritev še lahko pričakujemo, morda kakšno dramatično spremembo?

No, kakšne dramatične spremembe najbrž ne bo. Bo pa koncert D Drams napovedal sezono, ki bo v celoti posvečena slovenskim avtorjem. Mogoče je to ta dramatična sprememba. Kaj takega se v naši zgodovini še ni zgodilo. Lahko bomo spremljali nekatere od stebrov naše gledališke ustvarjalnosti. Od avtorjev do režiserjev, predvsem pa bomo videli naše igralce v mnogih novih vlogah. Videli bomo lahko, kako nadaljujejo tradicijo najboljšega ansambla v državi.

Kaj bi si v svojem mandatu še želeli doživeti, videti, ''prinesti'' v Dramo ali ji še kaj podariti?

Želel bi si, da bi še bolj tesno sodelovali z gledališči iz držav v naši okolici, da bi ustvarjali skupaj. Želel bi si, da bi bile naše predstave radovedne in iskrive, da bi bilo gledališče nabito polno, da bi vanj drle množice mladih ljudi …

NA HITRO

Največja drama, ki se vam je v življenju zgodila, je … zaplet pri rojstvu hčerke.
Predstava, ki se vas je najbolj dotaknila, je … nobena predstava, tudi najslabša, me ni pustila hladnega.
Trenutno berete … goro besedil za prihajajoče sezone.
Umetnost je za vas … tega se pa ne da odgovoriti na hitro.
V mestu se najraje odpravite … na Golovec.
Oseba, ki jo občudujete, je … Barbara Hieng Samobor.
V svoje gledališče bi si želeli povabiti … vse.
Urbano življenje je … naporno.

Četrta edicija Drama Festivala bo v ljubljanski Drami med 25. in 31. majem ponudila vrsto vrhunskih gledaliških dogodkov.

Foto: Peter Uhan